Material Detail

This video was recorded at Srečanje mladih raziskovalcev in njihovih mentorjev Nacionalnega inštituta za biologijo in Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Uporaba mušjih ličink za zdravljenje ran sega daleč v preteklost in so jo poznala različna ljudstva po svetu, od avstralskih aboriginov, do južnoameriških Indijancev[1]. Znanstveno proučevanje ličink se je začelo, ko je ameriški kirurg W. S. Baer [2] svoje izkušnje iz bojišča je prenesel v zdravniško prakso. Po odkritju sulfonamidov in kasneje beta-laktamskih antibiotikov, sredi prejšnjega stoletja, pa je zdravljenje z ličinkami skoraj popolnoma utonilo v pozabo. Zaradi resnih kliničnih problemov, ki so nastopili ob pojavu bakterij odpornih proti antibiotikom, npr. na meticilin rezistentni sevi Staphylococcus aureus (MRSA), so nekateri zdravniki začeli razmišljati o ponovni uvedbi biokirurškega zdravljenja. V osemdesetih letih prejšnega stoletja sta Sherman in Pechter [1, 3] v Združenih državah Amerike oživila biokirurško metodo. Ugodne učinke delovanja ličink na zdravljenje ran razdelimo v naslednje sklope: (i) mehansko delovanje [4, 5], (ii) encimsko delovanje [6], (iii) proliferativno delovanje [7, 8], (iv) antibakterijsko delovanje [9-12] in (v) protivnetno delovanje [13]. Da bi se izognili neprijetnim občutkom, ki se pojavijo ob direktni aplikaciji živih, sterilnih larv na rano, so se raziskave obrnile v smer proučevanja izločkov, ki so odgovorni za večino pozitivnih lastnosti pri tej terapiji. Za pridobivanje izločkov ličink uporabljamo vrsto muh Lucilia sericata, ki spada v družino Calliphoridae. Najprej smo razvili metodo gojenja monokulture odraslih muh v kontroliranih pogojih [14]. Potem smo razvili metodo pridobivanja sterilnih izločkov. Za preizkušanje delovanja izločkov smo uporabili več vrst bakterij. Glede na hipotezo, da izločki delujejo protimikrobno, smo se odločili preveriti delovanje tudi v primeru izbranih vrst gliv. Poleg in vitro poskusov z določevanjem minimalne inhibitorne koncentracije, smo preverili delovanje tudi v in vivo pogojih na ranah pacientov. Z biokirurškim zdravljenjem smo uspeli zaceliti in očistiti 24 ran od 32 (75 %). Študija je potekala v sodelovanju z Univerzitetnim kliničnim centrom v Ljubljani. Na podlagi izoliranih mikroorganizmov iz ran pred in po terapiji z ličinkami kot tudi s samimi izločki ličink smo ugotovili selektivno delovanje na po Gram pozitivne (G+) bakterije. Prav tako so izločki bolje delovali na po G+ bakterije v in vitro študijah. Na podlagi rezultatov pričakujemo, da bomo bistveno prispevali k boljšemu poznavanju selektivnemu delovanju mušjih izločkov tako na bakterijske kot na glivne celice in s temu primerno izbiro ran, ki bi bile primerne za terapijo z izločki.

Disciplines:

• Science and Technology  / Biology  / Microbiology